deliti

Najlepše je deliti ...
In je nekaj najlažjega, najpopolnejšega, kar človeka lahko da Svetu, če je le iskren in odprt do lastnih ter tujih čustev.

Otroci so čudovit primer, da je temu tako. So bitjeca, ki razumejo in občutijo najvišje vibracije, brez da bi sploh odprl usta in kaj rekel. Tako je bilo tudi v mojem primeru, saj ko sem prispela v misijon-internat, nisem znala niti ene portugalske besede. Le: ''Bom dia.'' In beseda je stekla. Brez problema. Pomagali smo si z rokami, risali v pesek, iz kamenčkov izdelovali vsemogoče podobe, hodili po nekaj sto metrov daleč, da so mi lahko pokazali-povedali kako se reče drevesu, roži, ... Nikoli ni bilo nič pretežko, predaleč, vedno je bil na voljo trenutek, ko smo se lahko ustavili, namenili nekaj časa igri, smehu, ko smo le lahko Bili. Srečni, prepuščeni toku, iskreni, z vsemi iskricami v očeh.
To pogrešam tu, v Sloveniji. Vsak dan znova. Ni smeha brez razloga, iskrenosti v nasmehu, ni glasbe na ulici in plesa bosih nog v prahu, ni trenutkov, ko se čas ustavi in ni ko ni več pomembno ali bo sploh še stekel naprej, ... Ni pristnosti. Izgubili smo jo v materialnih stvareh, ki jih kar kopičimo in kopičimo v nedogled. Izgubili smo se. Nezavedno. V višavah, v iluzijah o ''popolnem'' Svetu.

Učila sem se, hitro, brez da bi resnično sploh vedela, da srkam vse okoli sebe kot majhen otrok. Učila sem se ročnih spretnosti, ki jih prej nisem poznala, učila sem se kuhati nove jedi, izdelovati nakit iz naravnih materialov, učila sem se jezika, poslušati sebe in druge, izraziti čustva s smehom ali s solzami in naučila sem se biti Jaz, v tem trenutku in Zdaj.

Jezik mi je v prvem mesecu povzročal kar nekaj težav, a kot sem rekla, z malo pomoči in dobre volje se vse da. Le vztrajati je potrebno. Sprva se naučiš nekaj besed, potem jih v glavi in podzavesti ponavljaš tako dolgo, dokler jih ne znaš avtomatsko, potem se lahko na tržnici že pogajaš za nižjo ceno in ne tisto ''turistično'', nato pride dan, ko sestaviš svoj prvi stavek in si presrečen, ker si povedal slovnično pravilno in pride tudi dan, ko se lahko s svojimi prijatelji pogovarjaš v njihovem jeziku in se počutiš njim enakega. Sprejet si. Takšen kot si, z vsemi svojimi napakami in pomanjkljivostmi. In ta prijateljstva postanejo tako močna, da razumeš že neizrečene besede in se občutiš z njimi tudi 8000km daleč... Postanejo večna.

In ti nasmehi odmevajo v srcu in ušesih še danes ...

Na poti

Prvo jutro na afriških tleh se je pričelo s čudovitim ptičjim petjem na vrtu za hišo ter z vonjem po kavi. Kaj več bi si še lahko želela?

Passaros

Pot proti mozambiški meji sem začela na glavni avtobusni postaji v Johannesburgu, kjer sem doživela prvi, manjši šok. EDINA bela v celi stavbi, nešteto temnih oči na meni, brez vsakega nasmeha na obrazu. Vredu, bom pa jaz tista, ki jih bo delila :) Ni minilo 10 minut, ko so že vsi na avtobusu želeli sedeti zraven mene in si krajšati 8 urno pot s pripovedovanjem zgodbic :)  Ni kaj, nasmeh dela svoje ...

Karto, za 800km dolgo pot iz Johannesburga do Maputa, sem kupila kar direktno na Johannesburg Park Station - glavni avtobusni postaji, za 18 evrov!, pri prevozniku Intercape. Vse pohvale agenciji za resnično udobne, klimatizirane avtobuse, kjer imaš v ceno všteto tudi neomejeno količino brezalkoholnih pijač ter gledanje filmov celo pot :)
In smo se odpeljali, ob 8 uri zjutraj ...

Intercape agencija

Johannesburg Park Station

Po približno 9 ur dolgi vožnji smo prispeli v glavno mesto Mozambika - Maputo. Bilo je že precej temno, saj se afriško sonce odpravi spat zelo zgodaj, okrog 17h. Na avtobusni postaji v Maputu so me že nestrpno pričakovale 3 sestre iz misijona, kjer smo se predhodno dogovorile, da se srečamo. Skupaj smo se z avtomobilom odpravile v Namaacho, 75km oddaljeno vas, kjer stoji misijon in kjer sem jaz opravljala prostovoljno delo. Ves čas vožnje so se nekaj pogovarjale, v takrat meni ŠE nerazumljivi portugalščini, in vsake toliko so želele izvedeti o meni kakšno podrobnost, jaz pa sem bila kot začarana ter s pogledom na prečudovito nebo, polno zvezd, v svojem svetu.
Mislim, da so razumele.

V internatu misijona, se je vseh 96 deklic, ki tam živijo, ravno odpravljalo spat. A kljub temu, sem bila deležna presenečenja. Kar tako, sedeče na svojih posteljah, so mi zapele pesem dobrodošlice, nekaj najmlajših mi je celo steklo v objem. Čudovit občutek, ki ga je težko opisati z besedami. Predstavljajte si, da vam popolni neznanci, z vso svojo iskrenostjo in toplino v očeh, v nekaj trenutkih vstopijo v srce in tam ostanejo.

Dobila sem svojo sobo s 4 posteljami. Šok, saj sem si predstavljala, da bom lahko spala med deklicami, kot ena izmed njih, a tu so pravila drugačna. Gost ima za njih velik pomen.
Izbrala sem si posteljo ob oknu, saj se je od tam najlepše videla Luna, ki je bila ravno tisti dan polna.

In tako je minil še en dan na afriških tleh, tokrat mozambiških ...

Pristanek

Končnooo ...

Johannesburg iz zraka

Po dolgih, že skoraj malo mučnih 8 urah v zraku, 10.000 metrov nad tlemi, je prišel trenutek, ko sem lahko prvič občutila tla pod nogami - afriška tla. Nepopisen občutek svobode, dotika svojih sanj. :) Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se zavedla kje sem. Globoko sem vdihnila, zaprla oči in si sama v sebi rekla: ''Gremo, dogodivščini na proti ...''


Po opravljenih formalnostih na letališču O.R. Tambo International Airport v Johannesburgu ter po prevzemu prtljage, ki je srečno prispela na cilj! (glede na to, da je v Dubaju, ob prestopu na drugo letalo ni potrebno dvigovati, ker jo strici sami prestavijo na PRAVO), sem se podala skozi zastražen izhod, pod afriško, nočno nebo - tam nekje okrog 9 ure zvečer. 
Že nekaj mesecev pred samim začetkom potovanja sem se dogovorila s prijateljico iz Zagreba (spoznala sem jo preko zelo uporabne strani - Couchsurfing), ki trenutno živi in dela v Johannesburgu, da bom prvo noč prespala pri njej, nato pa se zgodaj zjutraj z avtobusom podala na sever, proti mozambiški meji. In tako je tudi bilo. Čakala me je, z velikim nasmeškom na obrazu, odprtih rok ter z močnim objemom. Nikoli ne bom pozabila njenih besed: ''Dobrodošla doma, v Afriki.'' In kako prav je imela!


Po neštetih črnih ulicah, nikoli spečega ogromnega mesta, sva se odpeljali do njene hiše, kjer sem s toplino v srcu ter z iskricami v očeh, zaspala srečna, kot že dolgo ne ...

Začetek uresničitve sanj - 21.6.2011

Tako, pa je napočil dan, ko sem se lahko končno podala svojim sanjam naproti. Ne le naproti, ampak da jih dokončno tudi uresničim.

Ob 12.00 uri sem se podala iz Ljubljane proti Münchnu, od koder me je v večernih urah čakal najprej polet proti Dubaju.

München-letališče

Po 8-urnem letu iz Munchna do Dubaja, me je po pristanku čakalo še 8-urno čakanje na naslednji let proti Johannesburgu (Južni Afriki). Ne rečejo zastonj, da enkrat v življenju moraš doživeti to veličino in bogastvo letališča, Dubaja, videti notranjost dveh 1km dolgih stavb (terminalov) ter si privoščiti luksuzno poležavanje na usnjenih ležalnikih s pogledom na notranje slapove in feng-shui ribnike :) ...

Dubai iz zraka

Dubai iz zraka

Terminal 2

Ribniki v notranjosti

Dubai iz zraka

Terminal 3

... in tudi teh 8-ur čakanja na ogromnem letališču je še kako hitro minilo, jaz pa sem že komaj čakala, da se podam na letalo in končno poletim proti Južni Afriki.
Polna pričakovanj ...

Opravičilo - s prednostjo

Pozdrav ponovno,

a tokrat zopet, oz. ŽE iz naše preljube Slovenije.
Predno uspem kaj drugega objaviti, se Vam želim najprej opravičiti, ker ste 3 mesece zaman čakali na kakršnokoli objavo na tej strani. Do interneta je bilo zelo težko priti in še takrat, ko mi je to uspelo, je bila povezava zelo počasna in slaba, tako da sem jo izkoristila za najnujnejše zadeve, to stran pa sem malo zapostavljala. Upam, da sprejmete opravičilo in da razumete, da na drugi strani Zemlje, v objemu Afrike, ni čisto tako kot v naši majhni, zeleni in vsega prepolni Sloveniji :) Vse poteka bolj počasi, v svojem ritmu, ki te hitro zasvoji ...


Tako, zdaj pa se vam oddolžim ... In začnem potovanje zopet od začetka, tokrat le za Vas, v sliki in besedi ;)