deliti

Najlepše je deliti ...
In je nekaj najlažjega, najpopolnejšega, kar človeka lahko da Svetu, če je le iskren in odprt do lastnih ter tujih čustev.

Otroci so čudovit primer, da je temu tako. So bitjeca, ki razumejo in občutijo najvišje vibracije, brez da bi sploh odprl usta in kaj rekel. Tako je bilo tudi v mojem primeru, saj ko sem prispela v misijon-internat, nisem znala niti ene portugalske besede. Le: ''Bom dia.'' In beseda je stekla. Brez problema. Pomagali smo si z rokami, risali v pesek, iz kamenčkov izdelovali vsemogoče podobe, hodili po nekaj sto metrov daleč, da so mi lahko pokazali-povedali kako se reče drevesu, roži, ... Nikoli ni bilo nič pretežko, predaleč, vedno je bil na voljo trenutek, ko smo se lahko ustavili, namenili nekaj časa igri, smehu, ko smo le lahko Bili. Srečni, prepuščeni toku, iskreni, z vsemi iskricami v očeh.
To pogrešam tu, v Sloveniji. Vsak dan znova. Ni smeha brez razloga, iskrenosti v nasmehu, ni glasbe na ulici in plesa bosih nog v prahu, ni trenutkov, ko se čas ustavi in ni ko ni več pomembno ali bo sploh še stekel naprej, ... Ni pristnosti. Izgubili smo jo v materialnih stvareh, ki jih kar kopičimo in kopičimo v nedogled. Izgubili smo se. Nezavedno. V višavah, v iluzijah o ''popolnem'' Svetu.

Učila sem se, hitro, brez da bi resnično sploh vedela, da srkam vse okoli sebe kot majhen otrok. Učila sem se ročnih spretnosti, ki jih prej nisem poznala, učila sem se kuhati nove jedi, izdelovati nakit iz naravnih materialov, učila sem se jezika, poslušati sebe in druge, izraziti čustva s smehom ali s solzami in naučila sem se biti Jaz, v tem trenutku in Zdaj.

Jezik mi je v prvem mesecu povzročal kar nekaj težav, a kot sem rekla, z malo pomoči in dobre volje se vse da. Le vztrajati je potrebno. Sprva se naučiš nekaj besed, potem jih v glavi in podzavesti ponavljaš tako dolgo, dokler jih ne znaš avtomatsko, potem se lahko na tržnici že pogajaš za nižjo ceno in ne tisto ''turistično'', nato pride dan, ko sestaviš svoj prvi stavek in si presrečen, ker si povedal slovnično pravilno in pride tudi dan, ko se lahko s svojimi prijatelji pogovarjaš v njihovem jeziku in se počutiš njim enakega. Sprejet si. Takšen kot si, z vsemi svojimi napakami in pomanjkljivostmi. In ta prijateljstva postanejo tako močna, da razumeš že neizrečene besede in se občutiš z njimi tudi 8000km daleč... Postanejo večna.

In ti nasmehi odmevajo v srcu in ušesih še danes ...