Na poti

Prvo jutro na afriških tleh se je pričelo s čudovitim ptičjim petjem na vrtu za hišo ter z vonjem po kavi. Kaj več bi si še lahko želela?

Passaros

Pot proti mozambiški meji sem začela na glavni avtobusni postaji v Johannesburgu, kjer sem doživela prvi, manjši šok. EDINA bela v celi stavbi, nešteto temnih oči na meni, brez vsakega nasmeha na obrazu. Vredu, bom pa jaz tista, ki jih bo delila :) Ni minilo 10 minut, ko so že vsi na avtobusu želeli sedeti zraven mene in si krajšati 8 urno pot s pripovedovanjem zgodbic :)  Ni kaj, nasmeh dela svoje ...

Karto, za 800km dolgo pot iz Johannesburga do Maputa, sem kupila kar direktno na Johannesburg Park Station - glavni avtobusni postaji, za 18 evrov!, pri prevozniku Intercape. Vse pohvale agenciji za resnično udobne, klimatizirane avtobuse, kjer imaš v ceno všteto tudi neomejeno količino brezalkoholnih pijač ter gledanje filmov celo pot :)
In smo se odpeljali, ob 8 uri zjutraj ...

Intercape agencija

Johannesburg Park Station

Po približno 9 ur dolgi vožnji smo prispeli v glavno mesto Mozambika - Maputo. Bilo je že precej temno, saj se afriško sonce odpravi spat zelo zgodaj, okrog 17h. Na avtobusni postaji v Maputu so me že nestrpno pričakovale 3 sestre iz misijona, kjer smo se predhodno dogovorile, da se srečamo. Skupaj smo se z avtomobilom odpravile v Namaacho, 75km oddaljeno vas, kjer stoji misijon in kjer sem jaz opravljala prostovoljno delo. Ves čas vožnje so se nekaj pogovarjale, v takrat meni ŠE nerazumljivi portugalščini, in vsake toliko so želele izvedeti o meni kakšno podrobnost, jaz pa sem bila kot začarana ter s pogledom na prečudovito nebo, polno zvezd, v svojem svetu.
Mislim, da so razumele.

V internatu misijona, se je vseh 96 deklic, ki tam živijo, ravno odpravljalo spat. A kljub temu, sem bila deležna presenečenja. Kar tako, sedeče na svojih posteljah, so mi zapele pesem dobrodošlice, nekaj najmlajših mi je celo steklo v objem. Čudovit občutek, ki ga je težko opisati z besedami. Predstavljajte si, da vam popolni neznanci, z vso svojo iskrenostjo in toplino v očeh, v nekaj trenutkih vstopijo v srce in tam ostanejo.

Dobila sem svojo sobo s 4 posteljami. Šok, saj sem si predstavljala, da bom lahko spala med deklicami, kot ena izmed njih, a tu so pravila drugačna. Gost ima za njih velik pomen.
Izbrala sem si posteljo ob oknu, saj se je od tam najlepše videla Luna, ki je bila ravno tisti dan polna.

In tako je minil še en dan na afriških tleh, tokrat mozambiških ...