ko zadiši po...

Res je, da vsak, ki kdaj stopi na afriška tla, stopi tja s točno določenim namenom. Afrika ni le črna celina, ki je bila vedno potisnjena nekam v ozadje, zanemarjena, v očeh Belih le kos rodovitne in bogate, z diamanti in ostalimi surovinami bogate dežele. Tudi ni neka eksotika, ki z vsemi svojimi čudoviti plažami in živobarvnimi sadeži vabi evropske turiste, in ne, tudi ni dežela lakote in žalosti, ki vneto potrebuje našo pomoč. Afrika je uresničitev otroških sanj, ki so bile ustvarjene že v zvezdah, je sledenje srcu, pogum za pokončen korak na trdih tleh, je odprtost za namige življenja in nenazadnje tudi moč za mirno preživete nočne more.

Mnogi so se mi smejali, ko sem omenila, da bom šla. Ja, preprosto da bom šla, na drug konec Sveta, v ''mojo'' Afriko. Drugi so me začudeno gledali, tretji pa so se spraševali, le kako dolgo bo zdržala. Pa me je vzela za svojo. S prvim vdihom sem bila tam, kjer sem očitno nekoč že hodila, tam, kjer se resnično lahko počutim Jaz.
Na nek način je zgodba začetka te posebne ljubezni nora, a kdor čuti in je doživljal podobno, bo razumel. Meni se te reči zdijo preprosto enostavne, le tvegati je potrebno, ko pač veš, da je to potrebno storiti.

In da ne bom preveč razvlekla celotne zadeve, tako se je začela tudi zgodba o pekarni, ki so jo postavil, poleg nekaj ostalih pekarn po Afriki, velikodušni, ambiciozni Nemci skupaj s svojimi sodelavci. Na lastne stroške + z nekaj donacijami in sponzorji so se odločili, da širom po Svetu zgradijo majhne, lokalne pekarne, ki bi pomagale vsaj malo zmanjšati lakoto v najrevnejših državah Sveta. Prav v času mojega bivanja v misijonu-internatu, so ponosno otrvorili na novo zgrajeno pekarnico, ki je prinesla nasmeh na obraz otrokom in marsikateremu domačinu, saj si tam svežega kruha in sladic preprosto ni mogoče kupiti. Vsaj ne za ta denar, ki ga prejemajo tisti, ki so zaposleni in se trudijo za lastno preživetje z delom. Projekt, pod imenom ''Brot gegen Not'' (s kruhom proti bedi), s postavljanjem pekarn po revnih vaseh, v sodelovanju z organizacijo Welt Hunger Hilfe, je zastavljen zelo pozitivno, saj tako nudi možnost zaposlitve lokalnega prebivalstva, učenje novih veščin, pomoč pri peki in prodaji izdelkov ter nenazadnje tudi možnost okusiti svež kruh. Dnevno. Vodje projekta od prodaje izdelkov ne pridobijo prav nič denarja. Denar gre le zaposlenim lokalnim prebivalcem, ki so prišli do novega delovnega mesta in za plačo, približno 50 Eur na mesec, tam pustijo vso svojo dušo in telo. Z možnostjo napredovanja. Pri učenju pekarskih veščin pomagajo tudi nemški prostovoljci, šolani peki z dolgoletnimi izkušnjami v Nemčiji, ki tam poučujejo honorarno, v lastno veselje in zadovoljstvo drugih.

Bernd, pek, človek s srcem na mestu, ki sem ga spoznala med svojim prostovoljstvom v internatu, je zapustil svojo ženo in dva otroka za pol leta ter se popolnoma predal domačinom in delitvi svojega znanja z njimi. Bivali smo pod isto streho, jedli iz skupnih loncev, se skupaj igrali z deklicami in delili svojo življenjsko filozofijo. Čeprav je ravno v času svojega prostovoljstva praznoval nekaj čez 50 let, jih ni niti malo kazal toliko. Vsaj ne po duši. Bili smo si enaki, zaupali smo si vse težave in delili največja veselja, skupaj smo hodili ob prostem času na sprehode in skupaj hodili v ''lov'' za več ''mesne'' hrane v lokalne restavracije. Bili smo res eno. Priznam Bernd, resnično pogrešam, kako si me ob koncu tedna vedno rad presenetil s polno vrečko rogljičkov in piškotov, ki so ostali od prejšnjega dne in kako si užival, ko si mi pripravljal kavico med mojim popoldanskim odmorom.

Ko zadiši po kruhu, pecivu in črni kavi, se vedno spomnim nate, na pekarno, ki je bila in bo vsem v veselje. Tako in drugače.

nazaj v rutino

Po krajšem obisku glavnega mesta, ki me je v trenutku očaral ter po avanturističnem oddihu na otočku, ki nudi dom pelikanom in ostalim živalim vseh vrst, je vedno lepo priti nazaj med svoje ''domače'', na vas, ki je najbolj čarobna zvečer, ko se na nebo obesi nešteto zvezdic in ko se Luna razkrije v vseh svojih čarih. Sem že omenila kako noro lepo je afriško nebo ponoči?

Bilo je veliko večerov, ki sem jih preživela zunaj, na terasi, v popolni temi. V tišini ali pa ob zvokih glasbe, ki se je vila skozi visoke palme, iz lesenih hišic domačinov. To so bili moji trenutki, namenjeni le meni in mojim mislim, skozi katere sem se povezovala z vami, delila vsa najsrečnejša (in malo manj prijetna) občutja v meni. Prepuščala sem se trenutku, tukaj in Zdaj. Z veliko začetnico. To ni bilo pogrešanje, to ni bilo domotožje. V sebi sem se smejala kot majhen otrok. Z bosimi nogami sem lahko občutila svoje sanje, afriška tla. To je bilo poslavljanje prejšnjih 22 let, polnih udobja in iluzij zahodnjaškega življenja Slovenije. Čutila sem tisto sladkobo v sebi, ko bi lahko mirnega srca na mestu umrla. A to je bil šele začetek. Korak naprej, vase .

Včasih me je pri ''delu'' zmotil rezek glas iz bližnjega ribnika, kjer so imele svojo nočno zabavo tudi žabe. Sploh takrat, ko se je noč pripravljala na mokro osvežitev. Prišlo je iznenada. Naliv, ki je bil videti bolj kot Vesoljni potop v pol ure, so lahko vnaprej zaznale le žabe, po katerih se je res priporočljivo ravnati, če že nimaš zraven sebe televizije in najnovejše vremenske napovedi. One se nikoli ne zmotijo. Res, da potop nikoli ni trajal več kot 3 ure skupaj, a suha Zemlja, ki je bila v trenutku namočena in premočena globoko do korenin, ga je vedno veselo pričakovala. Po strehi je šumelo, kot da se je vse jesensko listje naših gozdov usulo na tla, in skozi razpoke v zidu ter špranje v oknih je zavijal veter, ki je oponašal hijene, ki so ravno ulovile svojo večerjo. V takšnih nočeh ni bilo veliko spanja. Je bilo pa veliko več lokalne glasbe, ki sem jo lovila na radiu v Mp3-ju. (pa je le tehnologija prišla prav)

Prav tako kot noči, so bila prijetna tudi jutra, ko se je vsa narava prebujala z velikim nasmeškom na obrazu. Le kako bi lahko bil ob tako čudoviti energiji slabe volje? Zvoki ptic, ki so kradle zrelo grozdje na terasi, mijavkanje lačnih mačk pod oknom in jok dojenčka pri sosedih, so bili najboljša budilka. Tudi najbolj točna. Ko  je vzhajalo sonce, so se prebujale tudi vse ostale duše in jaz z njimi. Po krajšem obisku kopalnice je vsako jutro sledilo meni ljubo opravilo. Nabiranje zrelih pomaranč na vrtu ter priprava čisto pravega, svežega soka, ki me je dobesedno vrgel pokonci. Sledil je sprehod skozi vrt, poln cvetočih rož, palm, papaj, pomarančevce in limonovcev do zajtrka, ki smo ga imeli skupaj z ostalimi deklicami iz internata.
Moja naloga, ki sem si jo kar sama prilastila, je bil vsako-jutranji obisk nemške pekarne (o tem kasneje), kamor sem šla po svež kruh, za vseh 96 punc in za nas, prostovoljce ter sestre. Velike zaboje, polne svežega kruha, sem enega po enega znosila v jedilnico in ga razdelila po mizah. Najlepše je bilo opazovati srečne obrazke, kako so se jim svetlikale oči ob eni žemljici kruha in ob topli skodelici čaja za dobro jutro. Bil je reven zajtrk, a je vseeno, bil. Vsak dan.

200 stopnic nad Zemljo

Po prijetno preživeti prvi noči na otoku, smo se prebudile v sončno, sveže jutro, ki je kar vabilo po novi avanturi ter nadaljnjem raziskovanju majhnega, 12 km dolgega raja sredi Oceana. Otok je bil del portugalske kolonije do leta 1975 in zasedan s strani Britancev od leta 1823 pa vse do Mac Mahon pogodbe, 24. julija 1875. Britanci so uporabljali otok, poleg ostalih širom po Afriki, za patruljiranje ter nadzor prometa v tej regiji. 

Med zajtrkom na plaži smo opazile, da se je okoli odprtega Jeepa začela zbirati skupina Špancev in ker sta bili moji so-popotnici prav tako Španki, smo se odločile, da jih pozdravimo. Bila je dobra ideja, kajti ravno so potrebovali še 3 osebe, da bi uspešno izpeljali vožnjo na drugo stran otoka ter skupaj z vodičem (voznikom Jeepa) obiskali skrite plaže ter svetilnik, ki je že pred leti nudil mornarjem varno pot do obale. Na vrh svetilnika  vodi 200 stopnic po popolni temi, saj nimajo napeljane elektrike in je na trenutke prav klavstrofobično, saj je stopnišče zelo ozko in si moraš dobesedno z rokami pomagati pri orientaciji. Razgled z vrha je čudovit in pogled seže daleč na horizont, kjer lahko ob lepem vremenu opaziš tudi morske pse - kitovce, ki prihajajo na površje.

Bil je čas za kosilo, nekaj po poti nabranih pomaranč in papaj, zato smo se odpravili naprej, na plažo Santa Maria. Neskončno dolga plaža, posuta z mehkim peskom in školjkami, se je zdela, kot da je bila ustvarjena le za nas in da smo pristali v nekem neminljivem času. 

Takšnih plaž je na otoku polno in kar ne veš kateri bi posvetil več trenutkov, saj hitro izgubiš občutek za čas. 

Po divji vožnji po plaži in skozi gosto rasle palme je sledil čas za pot nazaj in čas za vrnitev na kopno, v Maputo. S težkim srcem smo se počasi odpravile proti ladjici, ki je že nestrpno čakala zasidrana v plitvi vodi. Še zadnje slovo od rajskega koščka sredi Oceana in že smo po prijetnem preskakovanju valov pristale v mestnem vrvežu, v mestu ki je živahno tako podnevi kot ponoči. Polne vtisov in novih moči smo ujele še zadnjo chapo, ki nas je odpeljala nazaj proti vasi, nazaj med nagajive, vedno nasmejane, črne obrazke.