sreda, 19. oktober 2011

nazaj v rutino

Po krajšem obisku glavnega mesta, ki me je v trenutku očaral ter po avanturističnem oddihu na otočku, ki nudi dom pelikanom in ostalim živalim vseh vrst, je vedno lepo priti nazaj med svoje ''domače'', na vas, ki je najbolj čarobna zvečer, ko se na nebo obesi nešteto zvezdic in ko se Luna razkrije v vseh svojih čarih. Sem že omenila kako noro lepo je afriško nebo ponoči?


Bilo je veliko večerov, ki sem jih preživela zunaj, na terasi, v popolni temi. V tišini ali pa ob zvokih glasbe, ki se je vila skozi visoke palme, iz lesenih hišic domačinov. To so bili moji trenutki, namenjeni le meni in mojim mislim, skozi katere sem se povezovala z vami, delila vsa najsrečnejša (in malo manj prijetna) občutja v meni. Prepuščala sem se trenutku, tukaj in Zdaj. Z veliko začetnico. To ni bilo pogrešanje, to ni bilo domotožje. V sebi sem se smejala kot majhen otrok. Z bosimi nogami sem lahko občutila svoje sanje, afriška tla. To je bilo poslavljanje prejšnjih 22 let, polnih udobja in iluzij zahodnjaškega življenja Slovenije. Čutila sem tisto sladkobo v sebi, ko bi lahko mirnega srca na mestu umrla. A to je bil šele začetek. Korak naprej, vase .

Včasih me je pri ''delu'' zmotil rezek glas iz bližnjega ribnika, kjer so imele svojo nočno zabavo tudi žabe. Sploh takrat, ko se je noč pripravljala na mokro osvežitev. Prišlo je iznenada. Naliv, ki je bil videti bolj kot Vesoljni potop v pol ure, so lahko vnaprej zaznale le žabe, po katerih se je res priporočljivo ravnati, če že nimaš zraven sebe televizije in najnovejše vremenske napovedi. One se nikoli ne zmotijo. Res, da potop nikoli ni trajal več kot 3 ure skupaj, a suha Zemlja, ki je bila v trenutku namočena in premočena globoko do korenin, ga je vedno veselo pričakovala. Po strehi je šumelo, kot da se je vse jesensko listje naših gozdov usulo na tla, in skozi razpoke v zidu ter špranje v oknih je zavijal veter, ki je oponašal hijene, ki so ravno ulovile svojo večerjo. V takšnih nočeh ni bilo veliko spanja. Je bilo pa veliko več lokalne glasbe, ki sem jo lovila na radiu v Mp3-ju. (pa je le tehnologija prišla prav)








Prav tako kot noči, so bila prijetna tudi jutra, ko se je vsa narava prebujala z velikim nasmeškom na obrazu. Le kako bi lahko bil ob tako čudoviti energiji slabe volje? Zvoki ptic, ki so kradle zrelo grozdje na terasi, mijavkanje lačnih mačk pod oknom in jok dojenčka pri sosedih, so bili najboljša budilka. Tudi najbolj točna. Ko  je vzhajalo sonce, so se prebujale tudi vse ostale duše in jaz z njimi. Po krajšem obisku kopalnice je vsako jutro sledilo meni ljubo opravilo. Nabiranje zrelih pomaranč na vrtu ter priprava čisto pravega, svežega soka, ki me je dobesedno vrgel pokonci. Sledil je sprehod skozi vrt, poln cvetočih rož, palm, papaj, pomarančevce in limonovcev do zajtrka, ki smo ga imeli skupaj z ostalimi deklicami iz internata.
Moja naloga, ki sem si jo kar sama prilastila, je bil vsako-jutranji obisk nemške pekarne (o tem kasneje), kamor sem šla po svež kruh, za vseh 96 punc in za nas, prostovoljce ter sestre. Velike zaboje, polne svežega kruha, sem enega po enega znosila v jedilnico in ga razdelila po mizah. Najlepše je bilo opazovati srečne obrazke, kako so se jim svetlikale oči ob eni žemljici kruha in ob topli skodelici čaja za dobro jutro. Bil je reven zajtrk, a je vseeno, bil. Vsak dan.




Ni komentarjev:

Objavite komentar