Med zajtrkom na plaži smo opazile, da se je okoli odprtega Jeepa začela zbirati skupina Špancev in ker sta bili moji so-popotnici prav tako Španki, smo se odločile, da jih pozdravimo. Bila je dobra ideja, kajti ravno so potrebovali še 3 osebe, da bi uspešno izpeljali vožnjo na drugo stran otoka ter skupaj z vodičem (voznikom Jeepa) obiskali skrite plaže ter svetilnik, ki je že pred leti nudil mornarjem varno pot do obale. Na vrh svetilnika vodi 200 stopnic po popolni temi, saj nimajo napeljane elektrike in je na trenutke prav klavstrofobično, saj je stopnišče zelo ozko in si moraš dobesedno z rokami pomagati pri orientaciji. Razgled z vrha je čudovit in pogled seže daleč na horizont, kjer lahko ob lepem vremenu opaziš tudi morske pse - kitovce, ki prihajajo na površje.
Bil je čas za kosilo, nekaj po poti nabranih pomaranč in papaj, zato smo se odpravili naprej, na plažo Santa Maria. Neskončno dolga plaža, posuta z mehkim peskom in školjkami, se je zdela, kot da je bila ustvarjena le za nas in da smo pristali v nekem neminljivem času.
Takšnih plaž je na otoku polno in kar ne veš kateri bi posvetil več trenutkov, saj hitro izgubiš občutek za čas.
Po divji vožnji po plaži in skozi gosto rasle palme je sledil čas za pot nazaj in čas za vrnitev na kopno, v Maputo. S težkim srcem smo se počasi odpravile proti ladjici, ki je že nestrpno čakala zasidrana v plitvi vodi. Še zadnje slovo od rajskega koščka sredi Oceana in že smo po prijetnem preskakovanju valov pristale v mestnem vrvežu, v mestu ki je živahno tako podnevi kot ponoči. Polne vtisov in novih moči smo ujele še zadnjo chapo, ki nas je odpeljala nazaj proti vasi, nazaj med nagajive, vedno nasmejane, črne obrazke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar