Med valove

Pravijo, da si je med delom, pa če ti je še tako pisan na kožo, potrebno vzeti kakšen dan, dva za odmor in zbistritev misli. To sem, po pravici povedano, tudi potrebovala. Pa ne zato, ker ne bi uživala v trenutkih kjer sem bila, ne ...
Samo, priznam, bil je šok, biti ves čas med ljudmi, ki govorijo, tebi popolnoma (takrat še) nerazumljiv jezik, ki živijo in delujejo v vseh pogledih drugače kot tu, v ''varni'' deželici pod Alpami, med otroci, ki v prenesenem pomenu od tebe zahtevajo 24-urno druženje in igranje, in nenazadnje, preprosto biti v drugem Svetu, kjer so ljudje tudi ponoči resnično črni in se v temi svetlikajo le njihovi iskreni, beli nasmehi.

... in tako je napočil vikend izlet, ki je prišel še bolj spontano, kot misli o sami destinaciji v mojo glavo. Skupaj še z dvema prostovoljkama iz Španije, s katerima sem si 14 dni delila hišo v misijonu, sem se odpravila na dokaj turistično točko, na 2 uri od glavnega mesta Maputo oddaljen otok po imenu Ilha da Inhaca.

Maputo z morske strani

Na pot smo se odpravile že zelo zgodaj. Iz vasi okoli 5 ure zjutraj, da smo še pred sončnim vzhodom prišle v Maputo, od tam naprej pa zgolj na srečo, v lov za ''skritim zakladom'' - ladjico do otoka. Presenetljivo hitro smo našle pravo, in se ravno nekaj minut pred izplutjem, z nasmeškom do ušes, uspešno vkrcale. ( S 5 eur manj v žepu, za 2 uri dolgo vožnjo)

Ladjica

Preskakovanje vedno večjih valov, ki so božali našo ladjico, niso bili za nekatere nič kaj prijetni. Morska bolezen je kar pridno zdelala tudi najmočnejše, tako da, ob pristanku na otok, ni več nihče kaj veliko govoril :) Največji šok smo doživeli ravno ob pristanku, čeprav ob močnem nalivu, velikih valovih in bruhanju vsepovprek, ni bilo še kaj veliko več pričakovati. Pa so nas presenetili. Do otoka, zaradi oseke, ni bilo mogoče drugače, kot da se prestavimo v manjše čolničke na motor (za 6 oseb) in se predamo volji morja.

Ob pristanku ni bilo kavalirjev, ki bi nas, ''dame'' (tako kot je to mogoče videti v filmih z rajskimi otoki), močni, postavni mladeniči, v svojem naročju prenesli do obale. Žal ali v zabavo, kakor kdo želi, smo s čevlji v rokah, s hlačnicami do kolen in z nahrbtnikom na rami, veselo zabredli v vodo. V Indijski ocean, čigar prvega dotika ne pozabiš nikoli :)

Juhu, prva avantura je uspela! V polnem pomenu besede. In priznam, splačalo se je...