v domovanju pelikanov in morskih zvezd

Na vsakem koraku, na tem čudovitem koščku kopnega sredi Indijskega oceana, je narava jemala dih ... 

Neskončno dolge peščene plaže, zvok šumenja valov, ki se nežno lovi po gladkem pesku, igrive ptice na nebu, božanje vetra po razgreti kožo in vse to, brez da bi naravo motila gneča turistov. Ne, ni jih bilo. Le nekaj takšnih, ki so tja prišli za konec tedna, se odmaknit iz vsakdanjega vrveža Maputa ter preživeti nekaj umirjenih trenutkov na rajskem otoku. 

Prvi dan smo namenile krajšemu počitku ter raziskovanju okolice okrog naše hiške v kateri smo prenočile. Bila je preprosto grajena hiška med palmami in ostalim drevjem, z dvema velikima posteljama, ki smo si jih bratsko delile, s TV-jem!, ki ne vem za kaj bi ga človek na tako lepem otoku sploh potreboval ter z zaščitnimi mrežami proti komarjem, ki so bili ponoči kar nadležni. Kopalnica ter WC sta bila v drugi hiški, približno 20 korakov stran :) V ceno, 20 EUR/hiško/noč, je bila vključena tudi jutranja kavica ter vroč tuš.

Hiška

Pot do plaže je bila kratka, a hkrati naporna, saj je hoditi po mehkem pesku podobno kot hoditi po sveže zapadlem snegu, tako da narediš 2 koraka naprej in 3 nazaj :), vendar tudi to ima svoj čar in pravega rajskega otočka seveda ne bi bilo brez peska. 

Sprehod po plaži je blagodejno vplival na vse čute, tako da smo se, vsaka zase, predajale poglobitvi vase in meditaciji ter se poskusile vsaj za trenutek odklopiti od Sveta. 

Med sproščanjem nas je kmalu zmotil mlad domačin in nam ponudil vožnjo s čolnom do bližnjega otočka Ilha de Portugal, ker se mu je zdelo, da se dolgočasimo in da ne vemo kaj lahko počnemo. (No, veš, motil si se, a vseeno smo vesele, da si tako mislil, ker si drugače ne bi mogle ogledat tega neokrnjenega otočka.) Hitro smo se dogovorili za nizko ceno in že smo, do kolen v vodi, pomagale pri porivanju čolna v vodo, saj je bil nivo oceana zaradi oseke zelo nizek. 

''Vodič'', ki nas je nenapovedano odpeljal na ta samotni otoček, je omenil, da je ta otok dom le živalskim vrstam in da tu ni prostora za človeške duše. In prav je tako. Tu so si dom poiskali tudi pelikani, zaradi plitve tople vode, ki je polna majhnih ribic ter kot zavetje pred vetrovi. (Tu resnično lahko slišiš, kako se vetrovi med seboj pogovarjajo, ko se lovijo po pesku ter odbijajo od morske gladine.) 

Imele smo srečo, da smo bile tu ravno v času oseke, saj je bila celotna obala posuta z morskimi zvezdami in z za pest velikimi školjkami. 

Med valove

Pravijo, da si je med delom, pa če ti je še tako pisan na kožo, potrebno vzeti kakšen dan, dva za odmor in zbistritev misli. To sem, po pravici povedano, tudi potrebovala. Pa ne zato, ker ne bi uživala v trenutkih kjer sem bila, ne ...
Samo, priznam, bil je šok, biti ves čas med ljudmi, ki govorijo, tebi popolnoma (takrat še) nerazumljiv jezik, ki živijo in delujejo v vseh pogledih drugače kot tu, v ''varni'' deželici pod Alpami, med otroci, ki v prenesenem pomenu od tebe zahtevajo 24-urno druženje in igranje, in nenazadnje, preprosto biti v drugem Svetu, kjer so ljudje tudi ponoči resnično črni in se v temi svetlikajo le njihovi iskreni, beli nasmehi.

... in tako je napočil vikend izlet, ki je prišel še bolj spontano, kot misli o sami destinaciji v mojo glavo. Skupaj še z dvema prostovoljkama iz Španije, s katerima sem si 14 dni delila hišo v misijonu, sem se odpravila na dokaj turistično točko, na 2 uri od glavnega mesta Maputo oddaljen otok po imenu Ilha da Inhaca.

Maputo z morske strani

Na pot smo se odpravile že zelo zgodaj. Iz vasi okoli 5 ure zjutraj, da smo še pred sončnim vzhodom prišle v Maputo, od tam naprej pa zgolj na srečo, v lov za ''skritim zakladom'' - ladjico do otoka. Presenetljivo hitro smo našle pravo, in se ravno nekaj minut pred izplutjem, z nasmeškom do ušes, uspešno vkrcale. ( S 5 eur manj v žepu, za 2 uri dolgo vožnjo)

Ladjica

Preskakovanje vedno večjih valov, ki so božali našo ladjico, niso bili za nekatere nič kaj prijetni. Morska bolezen je kar pridno zdelala tudi najmočnejše, tako da, ob pristanku na otok, ni več nihče kaj veliko govoril :) Največji šok smo doživeli ravno ob pristanku, čeprav ob močnem nalivu, velikih valovih in bruhanju vsepovprek, ni bilo še kaj veliko več pričakovati. Pa so nas presenetili. Do otoka, zaradi oseke, ni bilo mogoče drugače, kot da se prestavimo v manjše čolničke na motor (za 6 oseb) in se predamo volji morja.

Ob pristanku ni bilo kavalirjev, ki bi nas, ''dame'' (tako kot je to mogoče videti v filmih z rajskimi otoki), močni, postavni mladeniči, v svojem naročju prenesli do obale. Žal ali v zabavo, kakor kdo želi, smo s čevlji v rokah, s hlačnicami do kolen in z nahrbtnikom na rami, veselo zabredli v vodo. V Indijski ocean, čigar prvega dotika ne pozabiš nikoli :)

Juhu, prva avantura je uspela! V polnem pomenu besede. In priznam, splačalo se je...

deliti

Najlepše je deliti ...
In je nekaj najlažjega, najpopolnejšega, kar človeka lahko da Svetu, če je le iskren in odprt do lastnih ter tujih čustev.

Otroci so čudovit primer, da je temu tako. So bitjeca, ki razumejo in občutijo najvišje vibracije, brez da bi sploh odprl usta in kaj rekel. Tako je bilo tudi v mojem primeru, saj ko sem prispela v misijon-internat, nisem znala niti ene portugalske besede. Le: ''Bom dia.'' In beseda je stekla. Brez problema. Pomagali smo si z rokami, risali v pesek, iz kamenčkov izdelovali vsemogoče podobe, hodili po nekaj sto metrov daleč, da so mi lahko pokazali-povedali kako se reče drevesu, roži, ... Nikoli ni bilo nič pretežko, predaleč, vedno je bil na voljo trenutek, ko smo se lahko ustavili, namenili nekaj časa igri, smehu, ko smo le lahko Bili. Srečni, prepuščeni toku, iskreni, z vsemi iskricami v očeh.
To pogrešam tu, v Sloveniji. Vsak dan znova. Ni smeha brez razloga, iskrenosti v nasmehu, ni glasbe na ulici in plesa bosih nog v prahu, ni trenutkov, ko se čas ustavi in ni ko ni več pomembno ali bo sploh še stekel naprej, ... Ni pristnosti. Izgubili smo jo v materialnih stvareh, ki jih kar kopičimo in kopičimo v nedogled. Izgubili smo se. Nezavedno. V višavah, v iluzijah o ''popolnem'' Svetu.

Učila sem se, hitro, brez da bi resnično sploh vedela, da srkam vse okoli sebe kot majhen otrok. Učila sem se ročnih spretnosti, ki jih prej nisem poznala, učila sem se kuhati nove jedi, izdelovati nakit iz naravnih materialov, učila sem se jezika, poslušati sebe in druge, izraziti čustva s smehom ali s solzami in naučila sem se biti Jaz, v tem trenutku in Zdaj.

Jezik mi je v prvem mesecu povzročal kar nekaj težav, a kot sem rekla, z malo pomoči in dobre volje se vse da. Le vztrajati je potrebno. Sprva se naučiš nekaj besed, potem jih v glavi in podzavesti ponavljaš tako dolgo, dokler jih ne znaš avtomatsko, potem se lahko na tržnici že pogajaš za nižjo ceno in ne tisto ''turistično'', nato pride dan, ko sestaviš svoj prvi stavek in si presrečen, ker si povedal slovnično pravilno in pride tudi dan, ko se lahko s svojimi prijatelji pogovarjaš v njihovem jeziku in se počutiš njim enakega. Sprejet si. Takšen kot si, z vsemi svojimi napakami in pomanjkljivostmi. In ta prijateljstva postanejo tako močna, da razumeš že neizrečene besede in se občutiš z njimi tudi 8000km daleč... Postanejo večna.

In ti nasmehi odmevajo v srcu in ušesih še danes ...

Na poti

Prvo jutro na afriških tleh se je pričelo s čudovitim ptičjim petjem na vrtu za hišo ter z vonjem po kavi. Kaj več bi si še lahko želela?

Passaros

Pot proti mozambiški meji sem začela na glavni avtobusni postaji v Johannesburgu, kjer sem doživela prvi, manjši šok. EDINA bela v celi stavbi, nešteto temnih oči na meni, brez vsakega nasmeha na obrazu. Vredu, bom pa jaz tista, ki jih bo delila :) Ni minilo 10 minut, ko so že vsi na avtobusu želeli sedeti zraven mene in si krajšati 8 urno pot s pripovedovanjem zgodbic :)  Ni kaj, nasmeh dela svoje ...

Karto, za 800km dolgo pot iz Johannesburga do Maputa, sem kupila kar direktno na Johannesburg Park Station - glavni avtobusni postaji, za 18 evrov!, pri prevozniku Intercape. Vse pohvale agenciji za resnično udobne, klimatizirane avtobuse, kjer imaš v ceno všteto tudi neomejeno količino brezalkoholnih pijač ter gledanje filmov celo pot :)
In smo se odpeljali, ob 8 uri zjutraj ...

Intercape agencija

Johannesburg Park Station

Po približno 9 ur dolgi vožnji smo prispeli v glavno mesto Mozambika - Maputo. Bilo je že precej temno, saj se afriško sonce odpravi spat zelo zgodaj, okrog 17h. Na avtobusni postaji v Maputu so me že nestrpno pričakovale 3 sestre iz misijona, kjer smo se predhodno dogovorile, da se srečamo. Skupaj smo se z avtomobilom odpravile v Namaacho, 75km oddaljeno vas, kjer stoji misijon in kjer sem jaz opravljala prostovoljno delo. Ves čas vožnje so se nekaj pogovarjale, v takrat meni ŠE nerazumljivi portugalščini, in vsake toliko so želele izvedeti o meni kakšno podrobnost, jaz pa sem bila kot začarana ter s pogledom na prečudovito nebo, polno zvezd, v svojem svetu.
Mislim, da so razumele.

V internatu misijona, se je vseh 96 deklic, ki tam živijo, ravno odpravljalo spat. A kljub temu, sem bila deležna presenečenja. Kar tako, sedeče na svojih posteljah, so mi zapele pesem dobrodošlice, nekaj najmlajših mi je celo steklo v objem. Čudovit občutek, ki ga je težko opisati z besedami. Predstavljajte si, da vam popolni neznanci, z vso svojo iskrenostjo in toplino v očeh, v nekaj trenutkih vstopijo v srce in tam ostanejo.

Dobila sem svojo sobo s 4 posteljami. Šok, saj sem si predstavljala, da bom lahko spala med deklicami, kot ena izmed njih, a tu so pravila drugačna. Gost ima za njih velik pomen.
Izbrala sem si posteljo ob oknu, saj se je od tam najlepše videla Luna, ki je bila ravno tisti dan polna.

In tako je minil še en dan na afriških tleh, tokrat mozambiških ...

Pristanek

Končnooo ...

Johannesburg iz zraka

Po dolgih, že skoraj malo mučnih 8 urah v zraku, 10.000 metrov nad tlemi, je prišel trenutek, ko sem lahko prvič občutila tla pod nogami - afriška tla. Nepopisen občutek svobode, dotika svojih sanj. :) Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se zavedla kje sem. Globoko sem vdihnila, zaprla oči in si sama v sebi rekla: ''Gremo, dogodivščini na proti ...''


Po opravljenih formalnostih na letališču O.R. Tambo International Airport v Johannesburgu ter po prevzemu prtljage, ki je srečno prispela na cilj! (glede na to, da je v Dubaju, ob prestopu na drugo letalo ni potrebno dvigovati, ker jo strici sami prestavijo na PRAVO), sem se podala skozi zastražen izhod, pod afriško, nočno nebo - tam nekje okrog 9 ure zvečer. 
Že nekaj mesecev pred samim začetkom potovanja sem se dogovorila s prijateljico iz Zagreba (spoznala sem jo preko zelo uporabne strani - Couchsurfing), ki trenutno živi in dela v Johannesburgu, da bom prvo noč prespala pri njej, nato pa se zgodaj zjutraj z avtobusom podala na sever, proti mozambiški meji. In tako je tudi bilo. Čakala me je, z velikim nasmeškom na obrazu, odprtih rok ter z močnim objemom. Nikoli ne bom pozabila njenih besed: ''Dobrodošla doma, v Afriki.'' In kako prav je imela!


Po neštetih črnih ulicah, nikoli spečega ogromnega mesta, sva se odpeljali do njene hiše, kjer sem s toplino v srcu ter z iskricami v očeh, zaspala srečna, kot že dolgo ne ...

Začetek uresničitve sanj - 21.6.2011

Tako, pa je napočil dan, ko sem se lahko končno podala svojim sanjam naproti. Ne le naproti, ampak da jih dokončno tudi uresničim.

Ob 12.00 uri sem se podala iz Ljubljane proti Münchnu, od koder me je v večernih urah čakal najprej polet proti Dubaju.

München-letališče

Po 8-urnem letu iz Munchna do Dubaja, me je po pristanku čakalo še 8-urno čakanje na naslednji let proti Johannesburgu (Južni Afriki). Ne rečejo zastonj, da enkrat v življenju moraš doživeti to veličino in bogastvo letališča, Dubaja, videti notranjost dveh 1km dolgih stavb (terminalov) ter si privoščiti luksuzno poležavanje na usnjenih ležalnikih s pogledom na notranje slapove in feng-shui ribnike :) ...

Dubai iz zraka

Dubai iz zraka

Terminal 2

Ribniki v notranjosti

Dubai iz zraka

Terminal 3

... in tudi teh 8-ur čakanja na ogromnem letališču je še kako hitro minilo, jaz pa sem že komaj čakala, da se podam na letalo in končno poletim proti Južni Afriki.
Polna pričakovanj ...